Nekaj svetovno znanih slaščic ima pestro ozadje. Zgodovina pa navadno prikazuje različne zgodbe. Nekatere se pojavljajo stalno, druge vzniknejo in poniknejo. Navadno nam zgodovina posamezne slaščice ne nudi kaj prida pomoči pri receptu, postavitivi, prezentaciji ali kaj podobnega. Prav pa je, da jo poznamo, saj nam da zgodovina moč, da pri bodisi razvoju svoje slaščice ali nove interpretacije, dodamo zgodbi posebno noto.

V tokratnem blogu se bomo poskusili dotakniti treh slavnih slaščic in skušali razložiti njihovo zgodovinsko ozadje. Vemo, da obstajajo številne, ki so boljše ali slajše, vendar, saj veste, nekje je treba začeti!

Makroni – dve različici o njihovem izvoru

Poenostavljeno rečeno, makroni so popolna poslastica. So barviti, okusni in idealni za skupno rabo. Čeprav je makron ravno dovolj majhen, da ga primete z dvema prstoma, zahteva ustvarjanje tega tipa mini slaščice veliko mero spretnosti. Za dober makron pravijo, da traja 72 ur, da pride iz pečice na ploščo. Čudovita tekstura njihovih školjk in prefinjen okus meringe so rezultat le štirih naravnih sestavin, ki so potrebni za njihovo izdelavo: mandljeve moke, zraka, sladkorja in jajc. Če jih želite obarvati, uporabite naravna barvila za živila. Niso sicer tako intenzivna, ampak so – naravna!

Naravna barvila so odlična za izdelavo makronov.

Naravna barvila so odlična za izdelavo makronov.

Ker je trik dobrega makrona prav preprostost, lahko izkušen pek ustvari neskončno raznolikost okusov. Oglejmo si torej, kako je ta klasična francoska slaščica postala barvit piškotek, pravi mali protagonist Instagrama piškotkov!

Zgodovinarji menijo, da so makrone v Francijo iz Italije leta 1533 prvotno prinesli Medičejci (Katarina Medičejska je bila nevesta vojvode Orleanskega – bodočega francoskega kralja Henrija II.) in njihovi slaščičarji. Izraz “makron” oziroma “macaroons” pravzaprav pomeni “fino testo”. Poslastica je bila prvič ustvarjena v Italiji v beneških samostanih, kjer ga nekateri viri omenjajo že v 8. stoletju. V tem času so jih imenovali “duhovniški popki”. Nekako grobo, ampak v redu.

Po odhodu v Francijo se je makron resnično začel uveljavljati leta 1792. Takrat naj bi dve bosonogi nuni karmeličanki makronom podobne piškote pekli in jih prodali za preživljanje in plačevanje najemnine. Prav zato sta si zaslužili vzdevek “sestri macaron”. Toda njun makron je bil le pečen in krhek piškotek, brez polnila, kot ga danes poznamo.

Zgodovina makronov pravi, da le ti niso bili vedno sestavljeni iz dveh polovičk s polnilom na sredini.

Zgodovina makronov pravi, da le ti niso bili vedno sestavljeni iz dveh polovičk s polnilom na sredini. Dandanes lahko prazne školjke kupite v številnih slaščičarskih trgovinah.

Ker torej zgodovina makronov ni čisto znana, obstaja tudi veliko imen, ki trdijo, da so prav oni izumitelji te slaščice. Največkrat se makron pojavi v povezavi z imenom “Pariški makron” ali “Gerbet” in ti dve imeni že nakazujeta slaščico, ki jo tvorita piškotka s polnilom v sredini. Za avtorstvo ni točnega odgovora, največkrat pa se omenjata dva pariška slaščičarja Pierre Desfontaines in
Claude Gerbet, ki sta zaslužna, da je zgodovina makronov obilnejša!

V začetku 19. stoletja so pariške pekarne začele za makrone uporabljati polnila (kot so ganache, marmelada in maslena krema) in jih ponujale ob strežbi takrat priljubljenega čaja. Priljubljenost poslastice je v Franciji naraščala in rasla, dokler se ni razpasla čez francoske meje in “okužila” ves svet. Peki, ki so v trendu makronov že takoj zaznali odlično priložnost, jih že leta postavljajo ob bok svojim slaščicam, po letu 2000 pa se zdi, da se makroni pojavljajo praktično povsod.

Makaron je z neskončnimi okusi, nadevi in ​​možnostmi personalizacije ter s približno 100 kalorijami idealen za uživanje ob skodelici kave ali na zabavi s prijatelji. Zgodovina te sladice je zares dogla, toda njena občutljiva popolnost dokazuje resničnost, da se nekatere stvari sčasoma res izboljšajo.

Vanilijev sladoled

Zgodovina lahko postreže z zares zanimivimi zgodbami – tudi o tem, da naj bi nekdanji predsednik zapisal prvi ameriški recept za vanilijev sladoled!

Vanilija naj bi, vsaj zgodovina tako trdi, bila prvič uporabljena med prebivalci današnje Mehike. Španski konkvistadorji, ki so raziskovali to območje so naleteli na ljudi, ki so v svojih pijačah in hrani uživali vanilijo. Naraven vanilijev strok so zavojevalci pripeljali nazaj v Španijo. Tam so “vanilijo” uporabljali za aromo čokoladne pijače, ki je združevala kakavova zrna, vanilijo, koruzo, vodo in med”.

Vanilijev strok v naravi.

Vanilijev strok v naravi. Zgodovinsko gledano so vanilijev strok v pijačah in hrani ameriški staroselci uporabljali že pred 16. stoletjem.

Pijača se je sčasoma razširila v Francijo, Anglijo in nato v celotno Evropo do zgodnjih 1600-ih. Leta 1602 je Hugh Morgan, osebni lekarnar kraljice Elizabete I., priporočil, naj se vanilija uporablja ločeno od kakava. Ni sicer jasno, kako naj bi to razlikovanje delovalo, najverjetneje pa je hotel kraljici predstaviti aromo vanilije posebej; torej ločeno od kakava.

Sladoled lahko prvič zasledimo v obdobju štirinajstega stoletja, v dinastiji Yuan na Kitajskem. Obstajajo tudi dokazi, da naj bi sladoled postregli na Mogolskem sodišču. Zamisel o uporabi mešanice ledu in soli za njene hladilne učinke, ki je del prvotnega postopka za izdelavo sladoleda naj bi nastala v Aziji.

Metoda se je razširila z vzhoda v Evropo, najverjetneje takrat, ko so Arabci in Mavri potovali v Španijo (približno med letoma 711 in 1492). Ko se je hladilni način mešanja ledu in soli razširil v Evropo, so se Italijani vključili v izdelavo sladoleda (in je niso več izpustili).

Recept za vanilijev sladoled v ameriškem Kongresu.

Recept za vanilijev sladoled v ameriškem Kongresu. Napisal ga je tretji ameriški predsednik Thomas Jefferson in s tem postal prvi Američan, ki je zapisal sladoledni recept.

V začetku osemnajstega stoletja so se v Franciji pojavili prvi recepti za sladoled. Francozi so si naredili svoj sladoled. Preoblikovali so ga v bolj gladko in bogatejšo hrano – to pa so naredili tako, da so z dodatkom jajc ali rumenjakov v receptu.

Ko je uporaba vanilije v živilih in pijačah postala neodvisna od kakava, je postala bolj vidna v francoskih receptih. Francozi so vanilijo uporabljali za aromatiziranje slavnega francoskega vanilijevega sladoleda. Vanilin sladoled je v ZDA predstavil. verjeli ali ne, Thomas Jefferson, ki je odkril okus v Franciji. V osemdesetih letih devetnajstega stoletja je Thomas Jefferson napisal lasten recept za vanilijev sladoled. To ga je tudi zaznamovalo kot prvega Američana, ki je izdal pisan recept za kakšen sladoled. originalni recept pa je shranjen v Kongresni knjižnici.

Slavni Raffaello

Raffaello je sferična kokosovo-mandljeva slaščica, ki jo je italijanski proizvajalec Ferrero trgu predstavil leta 1990. Pralina vsebuje kroglast vaflju podoben “oklep”, ki je v notranjosti napolnjen z belo mlečno kremo in olupljenimi blanširanimi mandlji. Obdaja ga plast fine in nežne plasti moke iz kokosa, katera je navadno bolj suha in vsebuje zelo malo kokosove maščobe. To porej stisnejo in odstranijo iz kokosove notranjosti.

Rafaello - kratka zgodovina odlične slaščice v obliki praline

Rafaello – kratka zgodovina odlične slaščice v obliki praline

Izdelek ne vsebuje čokolade, je pa zaradi mlečne kreme nezdružljiv za potrošnike z laktozno intoleranco.

Medtem ko Rusija predstavlja glavni trg za Ferrerov izdelek Rafaello, le-tega izdelujejo v Belgiji, Kanadi in tudi Rusiji.

Značilen bel in prefinjen videz popolnega okroglega pralina preseneti z nežno kombinacijo različnih plasti, vse pa so izdelane iz prvovrstnih sestavin. Kokosova moka prihaja iz pacifiških otokov, beli mandlji iz Kalifornije in čudovito gladka krema, ki jo, zanimivo, sestavljajo posebej izbrani sladkor, rastlinske maščobe in mleko. Raffaello namreč ne vsebuje kakava ali čokolade.

*** *** ***

Vemo, da nismo opisali vseh svetovno znanih slaščic, vendar naj bo to uvod. Zgodovina slaščic je sila zanimiva za raziskovanje, je pa tudi odličen vir informacij, ki vam lahko pridejo prav, ko pride čas za predstavitev slaščice. Spomnim se primera italijanskega slaščičarja, ki je svojo večkomponentno slaščico lahko opisoval tudi nekaj deset minut. Resda jo je sestavljalo le nekaj komponent, a zgodba, ki jo je ob tem povedal, je celotno omizje vrnila v čas za vsaj nekaj deset, če ne že petdeset let nazaj.

Zgodovina je sestavljena iz zgodb. Prav tako slaščice. Da boste torej znali predstaviti slaščice potrebujete dobro zgodbo. Ker, bolj kot bo zgodba dobra, bolj bo slaščica slajša. To na ponuja zgodovina, čas pa imate, da napišete svojo sladko zgodbo!

Zanimalo vas bo tudi: Kako izbrati profesionalnega kuhinjskega robota

Vir:

1 – Wikipedia

 

Related Posts

Drugo/kolumna

Poganjanje koračnega motorja – opis vseh 4 načinov

  V prispevku si bomo pogledali štiri različne načine, na katere je možno poganjanje koračnega motorja (kot je Poscope stepper motor) in sicer: poganjanje s sinusnim tokom polni korak polovični korak mikro korak Vsebina Poganjanje Read more…

Drugo/kolumna

Kako razveseliti mamo med pandemijo?

  Živimo v neobičajnih časih, kjer niso redke situacije, da tudi par mesecev ne vidimo svoje družine. Sploh tisti, ki živimo ločeno od svojih staršev smo se navadili na to, da se večinoma zgolj slišimo Read more…

Drugo/kolumna

Darila za mamice po porodu

  Rojstvo je izjemno krasen, če ne najbolj pomemben dogodek za žensko v življenju. Vedno pa se sprašujemo, kaj novopečeni mamici ob tem podariti. Ne glede na to, za kaj se boste odločili, obstajajo neka Read more…